Ljudje JAT: Zgodba Kristijana Tramteta

Včasih človek ponovno najde življenje tam, kjer tega niti ne pričakuje. Kristijan je po najtežjem obdobju svojega življenja, ko je leta 2019 po poskusu samomora ostal brez desne noge, roke in leve dlani, začel svoje življenje graditi znova. Po dolgotrajnem fizičnem in psihičnem okrevanju je našel nekaj, kar mu je dalo nov smisel in razlog, da vztraja naprej: tek. Leta 2025 je na Julian Alps Trail Run-u by UTMB pretekel svoj prvi trail v življenju. S protezo. Brez ene roke in ene dlani. Z odločnostjo in disciplino, ki je ne vidiš pogosto.

Tek sploh ni bil del načrta. V njegovo življenje je prišel naključno, v trenutku krize. Ko je njegov prijatelj doživel epileptični napad, je Kristijan, s telesom, ki je izgubilo dve okončini, stekel po pomoč. Nekaj sto metrov. Instinkt, adrenalin, reakcija. V njem se je premaknilo nekaj, česar prej ni poznal. Naslednji dan si je rekel: “Morda tukaj nekaj je. Morda bi moral poskusiti še enkrat.”

V pogovoru pripoveduje o počasni vrnitvi iz popolne teme in depresije po nesreči, o tem, kaj ga je držalo pokonci, in kako je našel ritem, ki ni temeljil na rezultatih, ampak na brutalni iskrenosti do sebe. Na želji, da premika meje – predvsem tiste v glavi. Tek je postal prostor, kjer je našel smisel, namen in košček svobode.

Prvi trail tek zanj ni bil tekmovanje. Bil je izziv: preteči 10 kilometrov in prečkati ciljno črto. Tek s protezo pa ne dopušča napak, zahteva popolno osredotočenost, potrpežljivost in trmo. Njegova zgodba je opomnik, da se je mogoče dvigniti iz najglobljih globin "teme", se z njimi soočiti in preoblikovati svoje življenje. Tek je bil njegov način, da to naredi.

Vabljeni k ogledu intervjuja.