Od lesenih palic do zmage na 120K: vrnitev Aleša Svetine v Julijske Alpe

Leta 2019 je Aleš Svetina prišel na start svojega prvega trail teka, ne da bi prav dobro vedel, kaj ga čaka. Med vzponom na Trupejevo poldne je v gozdu celo poiskal dve leseni palici, da bi si z njima olajšal pot navkreber.

Pet let pozneje se je vrnil na iste steze in zmagal na 120-kilometrski razdalji dogodka I Feel Slovenia Julian Alps Trail Run by UTMB. Toda njegove poti ne zaznamujejo le zmage. Na njej so bili tudi odstop, hud zlom gležnja, dolga rehabilitacija in odločna odločitev, da se leta 2026 ponovno vrne.

Z Alešem smo se pogovarjali o začetkih njegove trail tekaške poti, lekcijah, ki jih prinašajo tako zmage kot razočaranja, in razlogih, zaradi katerih ima ta preizkušnja posebno mesto v njegovem srcu.

Tvoj prvi trail tek je bil Kranjska Gora Trail Run leta 2019, predhodnik današnjega Julian Alps Trail Run by UTMB. Česa se najbolj spominjaš iz tistega dne?

Svoje prve trail prireditve Kranjska Gora Trail Run leta 2019, predhodnika JAT by UTMB, se verjetno najbolj spominjam po tem, kako nepripravljen sem bil na izziv, ki me je čakal, ter po navdušenju in občutku dosežka ob prihodu v cilj.

Obstaja zabavna zgodba, da si med tekom pobral lesene palice, da bi si olajšal vzpone. Kaj se je takrat zgodilo?

Bil sem popoln začetnik v svetu traila in nisem niti vedel, da tekači na vzponih uporabljajo pohodne oziroma tekaške palice. Odločil sem se improvizirati in v gozdu poiskal primerni leseni palici, da bi si olajšal vzpon na Trupejevo poldne. Tako je nastala tudi nepozabna fotografija z mojega prvega traila.

Si si takrat sploh predstavljal, da boš pet let pozneje zmagal na 120-kilometrski razdalji na teh istih stezah?

Težko rečem, da sem si takrat predstavljal zmago na 120-kilometrski tekmi nekaj let pozneje. Se je pa v meni prebudila velika želja po odkrivanju in razvijanju svojih zmožnosti do njihovega največjega potenciala ter strast do tekmovanja.

Kaj ti je pomenila zmaga na JAT 120K leta 2024? Je spremenila tvoj pogled na tekmovanje ali pričakovanja, ki jih imaš do sebe?

Zmaga na najdaljši preizkušnji leta 2024 je bila eden največjih mejnikov v moji tekmovalni karieri in velika spodbuda za naprej. Osebno mi je pomenila pomembno zunanjo potrditev mojih tekaških in tekmovalnih sposobnosti.

Kaj te je pri trail teku tako pritegnilo, da si ostal v tem športu?

Trail tek obožujem v celoti: treninge, tekmovanja, preživljanje veliko časa v čudoviti naravi, osebno rast, življenjski slog in iskanje svojih meja.

Ko pogledaš nazaj – kaj je bil največji prelomni trenutek v tvojem razvoju kot tekača?

Danes bi rekel, da sta bila prelomna trenutka v mojem razvoju dva. Če bi mi nekdo isto vprašanje zastavil še pred slabim letom, bi rekel, da je bila to moja prva 100-miljska tekma. Po lanski hudi poškodbi pa moram med prelomne trenutke nedvomno šteti tudi hud in kompleksen zlom gležnja – opomin na to, kako hitro je lahko vsega konec. Rehabilitacija in vrnitev sta me verjetno naučili ter mi dali več kot vse pretekle izkušnje v športu.

Le leto po zmagi si na JAT 120K doživel DNF. Kako težko je bilo sprejeti takšen razplet?

Takšen razplet vedno prinese nekaj grenkobe in razočaranja, vendar DNF-om ne pripisujem prevelike teže. Vidim jih kot priložnost za učenje iz lastnih napak.

Česa te je ta izkušnja naučila, česar te zmaga nikoli ne bi mogla?

Več pomanjkljivosti kot razgališ, na več njih lahko delaš in jih odpraviš pred prihodnjimi preizkušnjami. Porazi so najdragocenejše izkušnje in največji učitelji. Postavijo te pred najčistejše ogledalo, če si upaš odkrito zazreti vanj in vase.

Je bila odločitev, da se ponovno prijaviš na JAT 2026, težka?

Odločitev za prijavo na JAT 120K 2026 sem sprejel v tednu po hudem in kompleksnem zlomu gležnja konec novembra 2025. Prijava mi je pomenila dokaz, da se nameravam vrniti še boljši, hkrati pa mi je predstavljala motivacijo med dolgo in težko rehabilitacijo ter okrevanjem.

Kaj te motivira, da se vedno znova vračaš na isto preizkušnjo?

Motivira me neprestana in neizprosna želja po nenehnem napredku, učenju in rasti.

Je tekmovanje na domačem terenu zaradi tega zate še bolj posebno?

Domače tekme so vedno nekaj posebnega. Tiste, s katerimi imaš dolgo in razgibano zgodovino, pa imajo v srcu svoje mesto in težo.

Kaj ti po vseh teh letih pomeni Julian Alps Trail Run by UTMB?

JAT by UTMB mi predstavlja priložnost, da tekmujem v UTMB World Series na domačem terenu in se potegujem za uvrstitev na UTMB World Series Finals v Chamonixu.

Kaj bi svetoval nekomu, ki se pripravlja na svoj prvi trail tek?

Nekomu, ki se pripravlja na svoj prvi trail, bi svetoval, naj poskusi poiskati in zbrati čim več informacij o telesni, psihični in logistični pripravi na izbrano preizkušnjo. Opira naj se na znanje, izkušnje in nasvete izkušenejših tekačev. Morda naj v priprave vključi tudi trenerja ter izdela primeren načrt priprav in samega teka.

Če potegnem črto: naj ne posnema mene in moje prve trail preizkušnje. Naj je bila še tako posebna, je ne bi priporočal. Predvsem pa naj poskusi uživati tudi v procesu treninga in priprav. :)

Od nepripravljenega začetnika z lesenima palicama do zmagovalca 120K, ki se po hudi poškodbi pripravlja na vrnitev – Aleševa zgodba nas opominja, da napredek le redko poteka po ravni črti. Zmage nam pokažejo, česa smo sposobni, porazi in ovire pa nas pogosto naučijo, kdo smo.

Septembra 2026 bo Aleš ponovno stal na startni črti JAT 120K. Tokrat bo izziv zanj pomenil veliko več kot le tekmo. Predstavljal bo vrhunec dolge rehabilitacije, simbol njegove odločenosti za vrnitev in novo poglavje zgodbe, ki se je na teh poteh začela pred sedmimi leti.

Julijske Alpe čakajo – z njimi pa tudi nova priložnost za učenje, rast in še močnejšo vrnitev.

Avtorji fotografij: Martin Fettich (@martin_fettich), DP Photo (@davidprosen_photo), WITISI in Knap Trail.