Starost ne določa meja: Lou Clifton šele začenja

Potem ko je trail tek odkrila sredi svojih štiridesetih let, je avstralska ultratekačica Lou Clifton zgradila športno kariero, ki jo je popeljala na tekmovanja po vsem svetu. Zdaj bo svoje izkušnje, vztrajnost ter miselnost »močna in osredotočena« prinesla na start 120-kilometrske trase dogodka Julian Alps Trail Run by UTMB.

Številne tekače skrbi, da so začeli prepozno ali da so njihova najboljša leta že za njimi. Pot Lou Clifton pripoveduje povsem drugačno zgodbo. Lou prihaja iz Londona, danes pa živi v avstralskem Modrem gorovju. Trail tek je odkrila šele okoli leta 2014, vendar je v letih, ki so sledila, dvakrat zastopala Avstralijo na svetovnem prvenstvu v trail teku, dosegla rekorde in zmage v svoji starostni kategoriji ter končala nekatere najzahtevnejše ultratrail preizkušnje na svetu. Toda rezultati so le del njene zgodbe. Njeno pot dela tako navdihujočo predvsem vztrajnost v ozadju teh dosežkov: zahtevni treningi, poškodbe, neuspehi in njena nenehna pripravljenost raziskovati, česa je še sposobna. Ta pot jo bo zdaj prvič pripeljala v Slovenijo, kjer se bo spopadla s 120-kilometrsko traso dogodka Julian Alps Trail Run by UTMB.

Trail tekaška pot, ki se je začela nepričakovano

Lou se je s trail tekom srečala po naključju. Z možem Stevom sta prek Airbnbja v svojem domu gostila nizozemskega tekača. Načrtoval je 40-kilometrski trail tek, in ker sta Lou in Steve prehodila številne lokalne poti, sta mu pomagala začrtati traso. »Nisem mogla verjeti, da namerava teči, saj so poti precej strme in tehnično zahtevne,« se spominja Lou.

To srečanje jo je spodbudilo, da se je prijavila na svojo prvo trail tekmo. Čeprav je v šolskih letih v Londonu tekla na 1.500 metrov na stezi in tekmovala v krosu, nikoli ni tekmovala na visoki ravni. Po svojih prvih nekaj trail dogodkih je začela sodelovati s trenerjem in njen tek je postopoma postal resnejši.

K trail teku jo je pritegnilo nekaj preprostega: »Preprosto obožujem, da se premikam z lastnimi nogami in odkrivam kraje, do katerih je težko priti.«

Njen prvotni cilj je bil končati tekmo North Face 50 v Modrem gorovju, ki jo danes poznamo kot UTA50. Ni razmišljala o razdaljah, daljših od 50 kilometrov, kaj šele, da bi si predstavljala prihodnost, polno 100-kilometrskih tekem, 100 milj dolgih preizkušenj in mednarodnih prvenstev. Toda dobri začetni rezultati so jo spodbudili, da je še naprej preizkušala svoje meje.

Dosežki, ki presegajo njene najbolj drzne sanje

Lou je v zadnjih desetih do dvanajstih letih ustvarila izjemen seznam dosežkov. Na UTMB-ju je leta 2022 osvojila 17. mesto in zmagala v svoji starostni kategoriji. Leto pozneje je v svoji starostni kategoriji zmagala tudi na CCC-ju. Na tekmi Ultra-Trail Mount Fuji na Japonskem je osvojila drugo mesto, na Cappadocia Ultra-Trailu v Turčiji pa je zmagala in postavila rekord trase. V Avstraliji je 240-kilometrsko tekmo Coast to Kosciuszko končala hitreje od dotedanjega rekorda trase, čeprav se je osem ur spopadala s hudo slabostjo. Dosegla je tudi avstralska ženska rekorda v starostni skupini od 50 do 59 let v 24-urnem teku in teku na 200 kilometrov na stezi ter dvakrat zastopala Avstralijo na svetovnem prvenstvu v trail teku. Na več tekmah je dosegla najhitrejše znane čase med ženskami svoje starosti. Med njimi so Leadville, kjer je osvojila deveto mesto, UTA100, kjer je letos osvojila šesto mesto, dvakrat pa že tretje, ter UTA 100 Miles, kjer je osvojila sedmo mesto. Enega svojih najljubših rezultatov je dosegla na tekmi GPT 100 Miler leta 2025, kjer je v svojem tretjem poskusu končala kot druga ženska. Njen prvi poskus se je zaradi resne poškodbe gležnja končal z odstopom, naslednje leto pa je bila tekma zaradi vremenskih razmer prekinjena. Toda ko Lou razmišlja o tem, na kaj je najbolj ponosna, ne začne z uvrstitvami ali rekordi. »Najbolj sem ponosna na svojo vztrajnost – na predanost zahtevnim treningom in premagovanje poškodb, še posebej ob veliki delovni obremenitvi v službi – ter na to, da sem v zadnjih desetih do dvanajstih letih dosegla stvari, ki so presegale moje najbolj drzne sanje,« pravi. Zavedanje, da njena pot navdihuje druge ženske njene starosti, daje tem dosežkom še večji pomen.

»Zdi se mi, da šele začenjam«

Lou je trail tek začela sredi svojih štiridesetih let. Na Salomonovi akademiji ultrateka leta 2017 je bila z veliko razliko najstarejša tekačica. »Ko sem začela teči, sem se počutila staro,« pravi. »Zdaj pa pogledam nazaj in pomislim, da sem bila pravzaprav mlada!« Kljub dolgoletnemu tekmovanju Lou nima občutka, da se s tem športom ukvarja že zelo dolgo. »Ker sem začela sredi svojih štiridesetih let, se mi zdi, da šele začenjam, čeprav ne morem več teči tako hitro kot pred nekaj leti.« Njena motivacija danes izhaja iz veliko več kot le tekmovanja. Tek podpira njeno telesno in duševno dobro počutje, ji pomaga obvladovati stres ter ji omogoča preživljanje časa v naravi. Motivirajo jo želja po ohranjanju čim boljše telesne pripravljenosti, zabava, deljenje izkušenj in povezovanje z drugimi prek športa. Z doslednim treningom so se njena telesna pripravljenost, vzdržljivost in moč še naprej razvijale. Hkrati so jo izkušnje naučile, da se osredotoča na to, česa je sposobna zdaj, namesto da se primerja z mlajšimi tekačicami – ali z mlajšo različico sebe. Spremenilo se je tudi njeno razumevanje uspeha. »Še vedno želim premikati svoje meje, kolikor je le mogoče, vendar sem danes verjetno manj osredotočena na končne rezultate in bolj na cilje, povezane s samim procesom, kot sem bila nekoč,« pojasnjuje Lou. »Zdaj želim ugotoviti, česa sem sposobna v svojih petdesetih letih, in presegati omejitve.«

Ultra tek zahteva vztrajnost – in jo tudi krepi

Lou ne verjame, da jo je najbolj spremenila ena sama tekma ali en rezultat. Namesto tega je vsak dogodek prispeval k njenemu znanju in razvoju. Ne glede na to, kako skrbno se tekač pripravi, ultratek vedno vsebuje element neznanega. Učenje mirnega odzivanja v težkih trenutkih je zanjo eden najbolj izpolnjujočih delov tega športa. »Ultratek zahteva vztrajnost, hkrati pa jo tudi krepi.« Ta vztrajnost je Lou pomagala tudi pri premagovanju poškodb in obdobij dvomov. Za ženske, ki se ob koncu svojih štiridesetih let ali v petdesetih letih začnejo ukvarjati s tekom oziroma z njim nadaljujejo, so lahko velike hormonske spremembe še posebej zahteven izziv. Ko se telo močno spreminja, je težko verjeti, da so stvari, ki so bile nekoč mogoče, še vedno dosegljive. Lou iskreno pove, kako se je spopadala s takšnimi trenutki: s trmo in zavračanjem možnosti, da bi bila prisiljena opustiti nekaj, kar ima rada. »Imela sem veliko poškodb, ki jih je bilo težko premagati, in vsakič sem pomislila: ‘Je to konec teka zame?’ Toda ne obupam in poskušam najti pot naprej.« Veliko zaslug pripisuje tudi podpori ljudi okoli sebe – predvsem svojemu možu, pa tudi fizioterapevtom in trenerjem, ki ostajajo pozitivni in jo spodbujajo. Hvaležna je podjetjem La Sportiva Australia, Curranz in Fenixlight, da podpirajo starejšo športnico. Izkušnje so jo naučile, da je mogoče s trdim delom premagati zelo veliko.

Njen nasvet ženskam, ki razmišljajo o svojem prvem ultrateku

Ženskam, ki so šele začele teči in razmišljajo o svojem prvem ultrateku, Lou svetuje, naj si vzamejo čas in zgradijo trdne temelje, da bo njihovo telo pripravljeno na obremenitve treningov. Njen nasvet je jasen: »Bodite potrpežljive in dosledne, postavite si cilje in jim sledite!« Vsem, ki menijo, da so prestari, da bi začeli, odgovarja prav tako neposredno: »Nihče ni prestar, da bi začel.« Kot dokaz Lou predlaga obisk tekmovanja v veteranski atletiki. Veteransko tekmovanje se začne pri 35 letih, opazovanje telesno pripravljenih, močnih in hitrih športnikov v starejših starostnih kategorijah pa lahko spremeni naš pogled na staranje in športno zmogljivost. Veseli jo, da je takšen premik vse pogosteje opazen tudi v trail teku.

Nova država in nove gore na I feel Slovenia Julian Alps Trail Run by UTMB

Lou je Julian Alps Trail Run by UTMB izbrala, ker je želela odkriti nekaj novega. »Nikoli še nisem bila v Sloveniji in tekma me je pritegnila. Povedali so mi, kako prijazna in lepa je Slovenija. Želela sem obiskati novo državo in jo izkusiti na lastni koži.« Pritegnila jo je tudi razdalja. Približno 125-kilometrska trasa ponuja vso globino dolgega ultrateka, ne da bi bila tako izčrpavajoča kot 100 milj dolga ali še daljša preizkušnja. Lou se najbolj veseli spoznavanja novih ljudi in premikanja čez neznane gore – bodisi s tekom bodisi s hitro hojo. Tudi po vseh letih tekmovanja jo stanje na startni črti še vedno navda z močnimi čustvi. »Na vsaki startni črti, do katere sem s trdim delom prišla, postanem čustvena in dobim kurjo polt: ‘Vau, res sem tukaj in tik pred tem, da mi uspe!’ Po vseh treningih in načrtovanju je to tako čudovit občutek, že sam prihod na start pa pomeni velik uspeh.«

Močna, osredotočena in pripravljena odteči svojo tekmo

V najtežjih trenutkih se Lou vrača k nekaj preprostim opomnikom: »Močna in osredotočena.« »Teci svojo tekmo.« »Ni konec, dokler ni zares konec.«

Zavestno spreminja zgodbo, ki si jo pripoveduje. Namesto misli: »Prestara sem, da bi tekmovala s temi ženskami,« izbere drugačno prepričanje: »Starost ni pomembna. Tukaj sem, da dam vse od sebe.«

Ko postane še posebej težko, pa se spomni, da se mora »smejati kot Eliud« – navdihuje jo sposobnost Eliuda Kipchogeja, da se nasmehne tudi med trpljenjem. Lou bo na start 120-kilometrske trase JAT-a stopila z dolgoletnimi izkušnjami za seboj in še eno neznano potjo pred seboj. Njena zgodba nas opominja, da potencial z leti ne izgine. S potrpežljivostjo, doslednostjo in pogumom za nadaljevanje lahko še naprej raste.

Spremljajte Lou na njeni poti po 120-kilometrski trasi dogodka I feel Slovenia Julian Alps Trail Run by UTMB in dovolite, da vas njena zgodba navdihne k odkrivanju vsega, kar je morda še mogoče tudi za vas.